Regional Anti-Discrimination Websites: National University of Galway, Ireland NEKI Legal Defence Bureau for National and Ethnic Minorities Mirovni institut - The Peace Institute Via Iuris - Center for public advocacy
Info Platform Austria   Info Platform Hungary    Info Platform Slovakia    Info Platform Slovenia     

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1. Kaj je diskriminacija?

Diskriminacija je neenako obravnavanje posameznika ali posameznice ali skupine ljudi na podlagi določenih osebnih okoliščin (glej točko 3) brez upravičenega razloga. V širšem smislu diskriminacija pomeni dejavnosti oziroma procese, ki neupravičeno ustvarjajo manj ugoden pravni, politični, ekonomski ali socialni položaj posameznikov ali družbenih skupin.

 

 

2. Ali je diskriminacija prepovedana?

Diskriminacija je v Sloveniji prepovedana na podlagi mednarodnih in domačih pravnih predpisov. V domači zakonodaji prepoved diskriminacije izhaja iz 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Krovni zakon, ki ureja prepoved diskriminacije, je Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, sprejet aprila 2004. Prepoved diskriminacije na podlagi spola je dodatno še posebej urejena v Zakonu o enakih možnostih žensk in moških, prepoved diskriminacije pri zaposlovanju pa v Zakonu o delovnih razmerjih. Poleg tega je diskriminacija opredeljena tudi kot kaznivo dejanje v 141. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije.

 

 

3. Katere so tiste osebne okoliščine, v zvezi s katerimi je diskriminacija prepovedana?

Prepovedana je diskriminacija na podlagi posameznikove narodnosti, rase ali etničnega porekla, spola, zdravstvenega stanja, invalidnosti, jezika, verskega ali drugega prepričanja, starosti, spolne usmerjenosti, izobrazbe, gmotnega stanja in družbenega položaja ali druge osebne okoliščine. Te "druge osebne okoliščine" v zakonu niso izrecno navedene, lahko pa gre npr. za kraj prebivališča ali izvora, telesno težo, fizični izgled, dejstvo, da je oseba kadilec, samski stan in podobno.

 

 

4. Na katerih področjih življenja je diskriminacija prepovedana?

Diskriminacija je prepovedana na vseh področjih družbenega življenja. Področja, kjer najpogosteje prihaja do diskriminacije, so zlasti:

-    zaposlovanje in delovna razmerja (izbor kandidata za delovno mesto, delovni pogoji, odnos do zaposlenega, možnost napredovanja, dostop do poklicnega usposabljanja ...),

-    vzgoja in izobraževanje (dostop do izobraževanja, ocenjevanje ...),

-    socialna varnost (pridobitev socialnih ugodnosti, socialne pomoči ...),

-    obravnava pred državnimi organi (s strani policistov, na upravni enoti, na občini, pred sodiščem ...) in

-    dostop do dobrin in storitev (trgovine, gostinski lokali, banke, zavarovalnice, najem ali nakup stanovanja ...).

 

 

5. Kdo je lahko storilec diskriminatornega ravnanja?

Storilec prepovedane diskriminacije je lahko kdorkoli - tako predstavnik državne oblasti (npr. uradnik na upravni enoti, policist, sodnik) kot tudi posameznik iz zasebnega sektorja (npr. delodajalec, prodajalec v trgovini, najemodajalec stanovanja).

 

 

6. Kakšne oblike ravnanja se štejejo za diskriminacijo?

 

-    Neposredna diskriminacija:

Do neposredne diskriminacije pride, kadar je ena oseba zaradi določene osebne okoliščine brez  upravičenega razloga obravnavana manj ugodno kot je, ali bi bila, obravnavana druga oseba brez te osebne okoliščine. (Primeri: V podjetju je redoma omogočeno napredovanje v zaposlitvi samo moškim ne pa ženskam; najemodajalec noče oddati stanovanja osebam z istospolno usmerjenostjo ali osebam, ki govorijo z naglasom).

 

-    Posredna diskriminacija:

Do posredne diskriminacije pride, kadar so vsi posamezniki obravnavani enako, a takšna na videz nevtralna obravnava postavlja predstavnike določene skupine v primerjavi z ostalimi v slabši položaj. (Primer: Pravila restavracije določajo, da ni dovoljen vstop osebam, ki nosijo kakršnokoli pokrivalo. Ta določba je na videz enaka za vse, vendar postavlja v slabši položaj osebe, ki jim vera zapoveduje nošenje določnih oblačil, vključno s pokrivalom. Namen restavracije ni diskriminacija, temveč to, da so gostje urejeno oblečeni. Ta cilj bi restavracija lahko dosegla tudi z drugačnimi, nediskriminatornimi pravili, zato gre za prepovedano posredno diskriminacijo.)

 

Poleg splošne prepovedi posredne diskriminacije nova zakonodaja vsebuje posebne določbe za preprečevanje posredne diskriminacije oseb z invalidnostjo. V skladu s temi določbami imajo delodajalci dolžnost sprejeti ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, s katerimi se osebi z invalidnostjo omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. (Primer: V skladu z zakonom ima delodajalec dolžnost na vhodu v delovne prostore postaviti klančino za invalidske vozičke. V nasprotnem primeru se osebe, ki uporabljajo voziček, pri njemu ne morejo zaposliti in so na ta način diskriminirane. Po drugi strani pa delodajalcu, ki ima prostore samo v prvem nadstropju, ni treba dati zgraditi dvigala in tako omogočiti dostopa osebam z invalidnostjo, ker bi to zanj predstavljalo nesorazmerno (finančno) breme).

 

-    Nadlegovanje/Šikaniranje:

Za diskriminatorno dejanje se šteje tudi šikaniranje, žaljenje ali zmerjanje ter vsakršno drugo nadlegovanje z namenom okrnitve človekovega dostojanstva na podlagi določene osebne okoliščine in s tem ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega in žaljivega okolja (Primer: Žaljivo obnašanje osebja lokala do gostov romskega porekla).

 

-    Povračilni ukrepi (viktimizacija)

Prepovedani so tudi t.i. povračilni ukrepi (v starem besedilu Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja je za povračilne ukrepe uporabljen izraz "viktimizacija"). Za povračilne ukrepe gre, kadar je diskriminirana oseba izpostavljena neugodnim posledicam zaradi njenega ukrepanja proti storilcu. (Primer: Posameznik diskriminacijo na delovnem mestu prijavi inšpektoratu za delo. Delodajalec ga nato odpusti).

 

 

7. Ali je prepovedana tudi diskriminacija, kadar se storilec ne zaveda, da diskriminira?

Prepovedana je tudi t.i. "nezavedna diskriminacija". Vprašanje, ali storilec ve, da je z njegovim ravnanjem karkoli narobe, ni pomembno. Do nezavedne diskriminacije pogosto pride zlasti v primerih posredne diskriminacije.

 

 

8. Ali splošna prepoved diskriminacije pozna izjeme?

Različno obravnavanje ljudi je dovoljeno, kadar za to obstajajo nujni upravičeni razlogi. Razlikovanje na podlagi posameznikove izobrazbe je npr. dovoljeno pri izbiri kandidata za delovno mesto, (kadar je ta izobrazba potrebna za razpisano delovno mesto). Razlikovanje na podlagi izobrazbe pa npr. ni dovoljeno pri obravnavanju posameznika v sodnem postopku ali pri dostopu do socialne pomoči. V primeru, ko filmska hiša išče igralca, ki bo v biografskem filmu upodobil nekdanjega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandelo, bo eden od pogojev razpisa tudi to, da je oseba temne polti (tako kot g. Mandela), vendar to ne predstavlja prepovedane diskriminacije na podlagi rase.

 

Izjemo od splošne prepovedi diskriminacije predstavljajo tudi pozitivni ukrepi, ki so opisani v naslednji točki.

 

 

9. Kaj  so "pozitivni ukrepi"?

Prepoved diskriminacije ne pomeni, da bi se moralo posameznike z določenimi osebnimi okoliščinami obravnavati bolj ugodno kot ostale in jih v primerjavi z njimi postavljati v privilegiran položaj. Namen pravnih predpisov, ki prepovedujejo diskriminacijo, je vzpostavitev stanja, v katerem imajo vsi posamezniki enake (začetne) možnosti za delovanje na vseh področjih življenja. Tako ima na primer posameznik s slabim finančnim položajem, ki nastopa v sodnem postopku, pravico do oprostitve sodnih stroškov in do brezplačnega pravnega zastopanja. To pa ne pomeni, da so osebe z dobrim finančnim položajem, ki te možnosti nimajo, v primerjavi z njim diskriminirane. Gre za vzpostavitev enakopravnega začetnega položaja pri dostopu do sodnega varstva, od katerega bi bili posamezniki s slabim gmotnim stanjem drugače izključeni.

 

V določenih (redkih) primerih pa so lahko pravni predpisi dejansko usmerjeni v privilegiranje določene ogrožene skupine. Takrat govorimo o pozitivnih ukrepih. Tak primer so npr. pred kratkim uvedene kvote za kandidiranje žensk na parlamentarnih volitvah. Pozitivni ukrepi so vedno začasni ukrepi, namenjeni izboljšanju položaja oseb z določeno osebno okoliščino (namen kvot je npr. enakopravno zastopanje žensk v Državnem zboru). Za pozitivne ukrepe se uporabljajo tudi izrazi "posebni ukrepi", "pozitivna diskriminacija" ali "prednostno obravnavanje".

 

 

10. Kaj pomeni izraz "ogrožene/ranljive skupine"?

Nekatere skupine ljudi so lahko v določenem okolju še v posebej slabem položaju, ker so bolj izpostavljene diskriminaciji. V Sloveniji in v EU nasploh štejemo med ranljive skupine ljudi, ki se v življenju najpogosteje srečujejo z diskriminacijo, zlasti osebe z invalidnostjo, osebe romskega porekla, istospolno usmerjene osebe, v zvezi z dostopom do določenih zaposlitev pa tudi ženske.

 

 

11. Na koga se lahko obrnem v primeru diskriminacije?

V primeru diskriminacije lahko vložite pobudo zagovorniku oz. zagovornici načela enakosti ali varuhu človekovih pravic. Poleg tega lahko storilca prijavite pristojni inšpekciji, proti njemu podate kazensko ovadbo ali ga s civilno tožbo tožite na povračilo škode, ki vam je nastala.

 

Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči ste v vsaki posamezni zadevi upravičeni do brezplačnega prvega pravnega nasveta, s katerim vam pravni strokovnjak lahko svetuje, kako postopati v vašem konkretnem primeru.

 

Pravni postopki, ki so vam na voljo, in možnost pridobitve brezplačnega prvega pravnega nasveta so natančno opisani v našem Vodiču po pravnih sredstvih.

 

 

 

 

To top